BREZ POTNEGA LISTA, PAMETNI TELEFON PA JE PREŽIVEL CELO POT?
Vedno znova se ob migracijah pojavlja isto vprašanje: kako je mogoče, da se med dolgo potjo proti Evropi tako pogosto izgubijo potni listi in drugi dokumenti, pametni telefoni pa ostanejo pri njihovih lastnikih?
Seveda obstajajo povsem razumljivi primeri. Dokumenti se lahko izgubijo, uničijo ali jih komu odvzamejo. Telefon pa je danes pomembno sredstvo za navigacijo, prevajanje, komunikacijo, stik z družino in organizacijo poti.
Toda prav zato se pojavi naslednje vprašanje: če dokumentov ni, telefon pa je – koliko lahko oblasti podatke iz telefona uporabijo za ugotavljanje identitete, izvora in poti posameznika?
Na Nizozemskem je to vprašanje prišlo vse do najvišjega upravnega sodišča.
Nizozemski Raad van State je januarja 2025 odločil, da člen 55(2) zakona Vreemdelingenwet 2000 ni zadostna pravna podlaga za pregled mobilnega telefona brez soglasja tujca. Sodišče je poudarilo, da sodoben telefon omogoča zelo globok vpogled v zasebno življenje in ga zato ni mogoče enačiti s pregledom običajnih dokumentov ali SIM-kartice.
In tu postane zgodba še bolj zanimiva.
Nizozemski organi so telefone tujcev dejansko pregledovali. V enem dokumentiranem primeru je uradnik preverjal, ali so v telefonu fotografije identifikacijskih dokumentov. Ko ženska telefona ni želela odkleniti, ga je uradnik brez njenega soglasja odklenil s prepoznavo obraza in pregledal. Raad van State je leta 2024 ugotovil, da za takšen poseg ni bilo dovolj jasne zakonske podlage.
Telefoni pa niso bili zanimivi samo zaradi identitete.
Pri pregledih oziroma tako imenovanih quick checkih so lahko pregledovali fotografije, elektronsko pošto, kontakte, sporočila in druge podatke. Ti so lahko pomagali tudi pri preverjanju izvora ter migracijske oziroma potovalne poti prosilca.
To je pomembno. Telefon lahko namreč vsebuje sledi, ki povedo precej več kot samo ime njegovega lastnika. Fotografije, komunikacija in drugi digitalni podatki lahko pomagajo preverjati tudi zgodbo o tem, od kod je človek prišel in po kateri poti je prišel do Nizozemske oziroma Evrope. Nizozemske oblasti sicer prosilce tudi neposredno sprašujejo o poti, po kateri so prišli v državo.
In zdaj smo pri bistvu.
Potnega lista ni. Telefon je ostal. Telefon bi lahko vseboval podatke o identiteti, izvoru in poti. Toda dostop države do teh podatkov omejuje pravica do zasebnosti in zahteva ustrezno zakonsko podlago.
To seveda ne pomeni, da vsak prosilec za azil namerno zavrže dokumente. Takšna trditev brez dokazov ne bi bila korektna.
Toda vprašanje ostaja povsem legitimno:
Kako daleč naj država sme iti pri preverjanju identitete človeka, ki pride brez zanesljivih osebnih dokumentov, vendar ima pri sebi pametni telefon z morebitnimi podatki o svoji identiteti in poti?
Tu se srečata dve stvari – zasebnost posameznika in pravica države, da zanesljivo ugotovi, kdo je vstopil na njeno ozemlje in od kod je prišel.
Komentarji