🇮🇹 ITALIJA ZAOSTRUJE PRAVILA V ŠOLAH: MELONI NAPOVEDALA PREPOVED BURKE IN NIKABA TER OMEJITEV ŠTEVILA TUJIH UČENCEV

Italijanska vlada pripravlja spremembe, ki neposredno posegajo v eno najbolj občutljivih evropskih razprav – kako daleč mora iti prilagajanje priseljencev državi, v kateri živijo, in kakšna pravila naj veljajo v šolah.
Premierka Giorgia Meloni je 20. septembra na festivalu Fenix v Rimu napovedala paket ukrepov, ki naj bi ga vlada predložila Svetu ministrov.
Med njimi so prepoved burke in nikaba v šolah, omejitev števila tujih učencev v posameznem razredu ter obvezno učenje italijanščine za nekatere starše tujih učencev.
BURKA IN NIKAB NE SODITA V ŠOLO
Meloni je napovedala zakonsko prepoved oblačil, ki v šolah popolnoma oziroma skoraj popolnoma zakrivajo obraz.
Gre predvsem za burko in nikab.
Vprašanje je povezala tudi z enakostjo žensk in moških ter poudarila, da v imenu tradicije mladih žensk ne bi smeli siliti k skrivanju obraza.
Pomembno pa je: prepoved v tem trenutku še ni veljaven zakon. Gre za ukrep, ki ga vlada šele pošilja v zakonodajni postopek.
OMEJITEV ŠTEVILA TUJIH UČENCEV V RAZREDIH
Drugi ukrep bo verjetno sprožil še več političnih razprav.
Italijanska vlada želi z zakonom določiti največje dovoljeno število tujih učencev v posameznem razredu.
Meloni je svojo logiko pojasnila zelo neposredno: italijanski otroci se po njenem v italijanski šoli ne bi smeli znajti v položaju, ko postanejo manjšina v lastnem razredu.
V ozadju ukrepa je predvsem vprašanje jezika.
Če se v istem razredu znajde veliko otrok, ki italijanščine ne obvladajo dovolj dobro, lahko nastanejo skupine, ki se težje vključujejo v pouk in širše okolje.
Vlada zato ukrep predstavlja kot vprašanje integracije in ne izključevanja.
ITALIJANŠČINA TUDI ZA STARŠE
Tretji del napovedanega paketa se nanaša na starše.
Za starše tujih učencev, pri katerih obstajajo resne težave pri vključevanju, želi vlada uvesti obveznost učenja italijanskega jezika.
Sporočilo je precej jasno:
Če družina živi v Italiji in otrok obiskuje italijansko šolo, mora obstajati tudi osnovna sposobnost komunikacije z učitelji, šolo in institucijami.
Integracija tako po tej zamisli ne bi bila samo naloga otroka in države, temveč tudi staršev.
ITALIJA ODPIRA VPRAŠANJE, KI GA POZNA VSA EVROPA
To ni več samo italijanska razprava.
Podobna vprašanja se pojavljajo v Franciji, Avstriji, Nemčiji, Belgiji, na Danskem in drugod: koliko kulturnih in verskih posebnosti lahko šola sprejme, ne da bi pri tem izgubila skupna pravila, ter kako preprečiti nastajanje razredov in okolij, kjer je integracija bistveno težja.
Italijanska vlada zdaj ponuja svoj odgovor.
Jezik države, skupna šolska pravila in integracija bodo postavljeni pred zahteve posameznih skupnosti.
Toda med politično napovedjo in dejansko izvedbo je še pomembna razlika. Predlog mora skozi vladni in nato zakonodajni postopek, kjer bodo znani tudi natančni kriteriji – predvsem, kdo bo pri omejitvi števila učencev sploh štel za »tujega učenca« in kakšna bo dovoljena meja.
Prav te podrobnosti bodo odločilne.
EPILOG
Evropa je desetletja razpravljala predvsem o tem, kaj morajo države narediti za vključevanje priseljencev.
Italija pod Melonijevo zdaj vse glasneje postavlja vprašanje tudi v drugo smer:
KAJ MORAJO ZA INTEGRACIJO NAREDITI TISTI, KI SO PRIŠLI V ITALIJO?
Znanje italijanščine. Sprejemanje skupnih pravil. Vključevanje otrok v okolje, v katerem odraščajo.
In v šolah – po načrtu Melonijeve vlade – brez burke in nikaba.
Ali bodo ukrepi sprejeti v napovedani obliki, bo pokazal zakonodajni postopek.
Toda politično sporočilo iz Rima je že zdaj jasno:
INTEGRACIJA PO NOVEM NE BO POMENILA SAMO PRILAGAJANJA DRŽAVE PRISELJENCEM, TEMVEČ TUDI PRILAGAJANJE PRISELJENCEV DRŽAVI, V KATERI SO SE ODLOČILI ŽIVETI.
Komentarji