TRUMP ODPUSTIL VEČ KOT 100 IMIGRACIJSKIH SODNIKOV – V EVROPI PA SE SPOR MED POLITIKO IN SODIŠČI ŠELE ZAOSTRUJE
Videoposnetek prikazuje nekdanji imigracijski sodnici Carlo Espinoza in Jennifer Peyton, ki sta bili odpuščeni v okviru obsežnega preoblikovanja ameriškega sistema odločanja o azilu in deportacijah.
Trumpova administracija je od začetka leta 2025 odpustila najmanj 113 imigracijskih sodnikov, številni drugi pa so odstopili, se upokojili ali bili premeščeni. Administracija uradno trdi, da želi zmanjšati večmilijonske sodne zaostanke, pospešiti postopke in povrniti integriteto imigracijskemu sistemu. Hkrati zaposluje nove sodnike, med katerimi je veliko ljudi z vojaškim, policijskim ali drugim represivnim ozadjem.
Smer je jasna: Trump želi imigracijsko sodstvo, ki bo zakonodajo razlagalo strožje, postopke končevalo hitreje in omogočalo učinkovitejše deportacije ljudi, ki nimajo pravice ostati v državi.
Odpuščene sodnice trdijo drugače. Prepričane so, da gre za politično odstranjevanje sodnikov, ki niso bili pripravljeni avtomatično potrjevati zahtev administracije. Opozarjajo tudi, da naj bi bilo med odpuščenimi nesorazmerno veliko žensk in pripadnikov manjšin. O teh očitkih zdaj odločajo sodišča.
Pomembno je vedeti, da ameriški imigracijski sodniki niso popolnoma neodvisni zvezni sodniki z dosmrtnim mandatom. Zaposleni so v okviru pravosodnega ministrstva in so zato neposredno podrejeni izvršilni oblasti.
Podoben spor med politiko in sodstvom spremljamo tudi v Evropi. Vlade dobivajo volitve z obljubami o strožjem nadzoru meja, hitrejših azilnih postopkih in vračanju zavrnjenih prosilcev, nato pa njihove ukrepe pogosto ustavijo nacionalna ali evropska sodišča.
Deportacije in premestitve se ustavljajo zaradi pritožb, procesnih napak, družinskih vezi, zdravstvenih razlogov ali ocene, da določena država ni dovolj varna. Sodniki pri tem uporabljajo veljavno zakonodajo, evropske direktive in mednarodne konvencije. Toda za številne državljane in politike so nekatere takšne odločitve težko razumljive – predvsem kadar oseba nima pravice do azila, kljub temu pa zaradi dolgotrajnih postopkov še več let ostane v državi.
Tudi Evropska unija je očitno priznala, da sedanji sistem ne deluje dovolj učinkovito. Leta 2025 je bilo dejansko vrnjenih le približno 28 odstotkov oseb, ki niso imele pravice ostati. Zato EU uvaja hitrejše postopke, skupni seznam varnih izvornih držav in možnost centrov za vračanje v tretjih državah.
Sodniki ne smejo postati politični aktivisti, vendar tudi vlada ne sme odstranjevati vsakega sodnika samo zato, ker ji njegova odločitev ni všeč. Odgovornost je tudi na politikih: sprejeti morajo jasne zakone, ki ne dopuščajo neskončnih postopkov, zlorab azila in različnih razlag pri vsakem posameznem primeru.
Epilog:
Država, v kateri demokratično izvoljena oblast ne more izvajati zakonito sprejete migracijske politike, izgublja zaupanje ljudi. Država, v kateri lahko oblast odstrani vsakega sodnika, ki ji nasprotuje, pa izgublja pravno državo.
Rešitev niso neskončne pritožbe ali politično poslušni sodniki. Rešitev so jasni zakoni, varovane meje, hitri postopki in takojšnje vračanje vseh, ki do zaščite niso upravičeni.
Zaščita tistim, ki jo resnično potrebujejo. Vrnitev tistim, ki pravice do bivanja nimajo.
Komentarji